Kultura sjećanja: “Priviđenja iz srebrenog vijeka” Almira Bašovića
Obilježavajući 26. godišnjicu genocida nad Bošnjacima u Srebrenici, BZK “Preporod” i Magazin za kulturu i društvo Biserje objavljuju ulomak iz drame Priviđenja iz srebrenog vijeka Almira Bašovića na: bosanskom, albanskom, češkom, engleskom, francuskom, holandskom, italijanskom, makedonskom, njemačkom, slovenskom i farsiju (perzijskom) jeziku. Dramski tekst bit će objavljen u zasebnoj knjizi na svim navedenim jezicima u izdanju BZK “Preporod”.
Almir Bašović rođen je 1971. godine u Sarajevu. Diplomirao je, magistrirao i doktorirao na Filozofskom fakultetu u Sarajevu, gdje predaje kao vanredni profesor na Odsjeku za komparativnu književnost i informacijske znanosti. Sudjelovao je u priređivanju zbornika Drama i vrijeme (Sarajevo, 2010) i Život, narativ sjećanje: prof. dr. Nirman Moranjak-Bamburać (Sarajevo, 2017). Objavio je stručne knjige o drami i pozorištu pod nazivom Čehov i prostor (Novi Sad, 2008; slovensko izdanje: Ljubljana, 2013) i Maske dramskog subjekta (Sarajevo / Zagreb, 2015) te knjigu studija Kalemi i biljezi (Zagreb, 2020).
Autor je pet pozorišnih komada objavljenih u knjizi Četiri i po drame (Sarajevo, 2018). Drame su mu prevođene na jedanaest jezika, a izvođene su u Sarajevu, Zenici, Beču, Brnu, Beogradu, Tuzli i Skoplju. Za svoj pedagoški i naučni rad na Akdemiji scenskih umjetnosti u Sarajevu dobio je Nagradu “Dr. Razija Lagumdžija”. Drama Priviđenja iz srebrenog vijeka je u izboru Evropske teatarske konvencije (ETC) uvrštena među 120 najboljih suvremenih evropskih komada, a na Festivalu bh drame u Zenici, 2004. godine, proglašena je za najbolji izvedeni dramski tekst. Za knjigu Četiri i po drame dobio je nagradu Kočićevo pero. Član je Društva pisaca i P. E. N. centra u BiH.
PRIVIĐENJA IZ SREBRENOG VIJEKA
(ulomak iz drame)
DUHOVI
Iz kante za smeće izlazi Pisac. S glave skida gas-masku.
PISAC: U posljednje vrijeme loše spavam… Kao i svaki pisac koji ne može pisati. Noćima me proganjaju duhovi tražeći od mene osvetu. Ima ih desetak hiljada… Sad sam sȃm. Konačno. Kako im objasniti da me pomisao na ruke natopljene krvlju ne uzbuđuje pretjerano… Čak ni ako znam da je ta krv tuđa, a ne moja. Više me uzbuđuje pomisao na to da se mogu osvetiti zbog bilo čega, a ne mogu se osvetiti pisanjem. I to što ne mogu postići da me ona voli onako kako bih ja želio… Ne znam zašto u posljednje vrijeme loše spavam… Neobjašnjivo… Oni su bili ovo što sam ja sada, a ja ću postati kao oni… Gdje počinje život, a prestaje odgovornost? Gdje prestaje život, a počinje odgovornost? Neka mi objasne, kako ubistvo postaje opravdano. Bez tog objašnjenja ne mogu ni živjeti, a kamoli ubijati. Čovjek… Šta je meni čovjek? A šta duh? Ne znam… Možda… Možda ne mogu? Možda nisam spreman moliti Boga da mi pomogne naučiti tu najjednostaviju stvar na svijetu… da ubijam… Možda mi se, dok ovo izgovaram, neki pehar primiče? Oče, neka me taj pehar zaobiđe! (Okrene se na drugu stranu) Ili: Oče, neka me taj pehar ne zaobiđe? Tako sam žedan odgovora… Jer, ne znam… Jer, nisam siguran… Kada bih samo mogao napisati pozorišni komad kojim bi biću svijeta pokazao njegov oblik i otisak! Možda je ipak bolje spavati? Sanjati? Ili biti sanjan?
(Otkuca sat. Pisac gleda na svoj ručni sat)
Već kasnim na predavanje.
(Pisac izvadi pištolj iz džepa i ubije se. Ulazi Fatima)
PRIKAZE
Fatima gura civare u kojima je velika fotografija Oca i Sina. Uzme fotografiju, okrene civare i sjedne.
FATIMA: Tebi su, stari, brata našli. Prepoznala ga žena po jakni. Sahranila ga, proučila tevhid, pokupila djecu i otišla kod svojih u Ameriku. Kad je krenula, zvala je i mene. Kaže, Fatima, pazit ću te ko sestru. Ako bude kakvih vijesti o tvom sinu i mužu, ti se, kaže, vrati. Kako ću? Mislim u sebi: da vas ostavim? Pa nisam luda. (Pauza) Stalno mislim o tome, da li bi ovaj mali održao obećanje koje nam je dao one večeri? Šta ti misliš, stari? Ma bi, naravno, dobar je on. Bude mi žao zbog hljeba. Kako mi onda izgori… Dok sam se okrenula… (Pauza) Nije nam loše u ovom kampu… nama Srebreničankama… Nije daleko od Tuzle. Mogu otići kod doktora i vas tražiti… Nalazi su mi loši… Šećer. Što da vama lažem? Možda vi sad ionako sve znate… Svejedno. Da je meni vas naći. To je jedini nalaz koji me interesuje. (Pauza) Osman iz Bratunca, onaj što je bio s vama dvojicom kad ste se izvlačili iz Srebrenice, spasio se. Kaže da ste zadnji put viđeni ono kad su četnici bacali otrove. (Pauza) Bože, ko da je čovjek stvoren da tako truhne… (Pauza) Možda baš tog dana, prvi put su mi se pojavile neke prikaze… Odmah sam znala da vas više neću žive vidjeti… Stalno mi se pojavljuju… I u snu i ovako… I dešavaju se neke čudne stvari… Naprimjer, nađem se na nekom mjestu, a ne znam ni sama kako… Ko da me nešto rukom prenese… Ne osjetim… Valjda se zamislim o vama… Čudno… Šta mogu… Moram pokušavati… Nada je ko seoska kuja… Probudi se na najmanji šum… (Pauza) Znate, ja o vama nemam s kim pričati. Kome ću reći? Mi žrtve smo svima dosadile. Oni koji bi razumjeli, i sami su u svom jadu. Oni drugi, oni ne mogu slušati. Osjetim kako se unervoze…
(Stavi sliku na civare i izađe. Pisac ustane. Provjerava je l’ stvarno živ)
PISAC: Teta Fatima! Teta Fatima!
(Izađe za Fatimom)
Preveo na albanski: Salajdin Salihu
SHAJNI NGA SHEKULLI I SERMTË
SHPIRTRAT
Shkrimtari del nga kontejneri i bërllokut. E heq maskën e gazit nga koka.
SHKRIMTARI:Kohëve të fundit fle keq… Si çdo shkrimtar që nuk mund të shkruajë. Gjatë gjithë natës më ndjekin shpirtrat, që më kërkojnë hakmarrje. Janë me dhjetëra mijë… Tani jam i vetëm. Më në fund. Si t’ua sqaroj se mendimi për duart e lara me gjak nuk më trazon shumë… Madje edhe sikur ta di se ai gjak është i huaj dhe jo imi. Më shumë më trazon mendimi se mund të hakmerrem për
gjithçka, dhe nuk mund që të hakmerrem me shkrim. Dhe që s’ia arrij që ajo të më dashurojë ashtu sikurse do doja… Nuk di përse fle keq kohëve të fundit… E pashpjegueshme… Ata ishin ai që jam unë tani, e unë do të bëhem si ata… Ku fillon jeta dhe përfundon përgjegjësia? Ku përfundon jeta dhe fillon përgjegjësia? Le të ma sqarojnë, se si vrasja përligjet. Pa këtë sqarim nuk mund të jetoj e jo më të hakmerrem. Njeriu…Çka është për mua njeriu? Dhe çka është shpirti? Nuk e di… Mbase… Mbase nuk mundem? Mbase nuk jam i aftë ta lus Zotin të më ndihmojë që ta mësoj gjënë më të thjeshtë në botë… të vras… Mbase, derisa e them këtë, më afrohet ndonjë kupë? O At, ajo kupë le të më bishtnojë!
(Kthehet në anën tjetër.) Ose: At, mos të më bishtnojë kupa? Jam shumë i etur për përgjigje… Sepse, nuk e di… Sepse, nuk jam i sigurt… Sikur të mundja të shkruaja një pjesë teatrore me të cilin qenies së botës do ia shfaqja formën dhe esencën e tij! Mbase mos është më mirë të flesh? Të ëndërrosh? Ose të jesh i ëndërruar?
(Bie ora. Shkrimtari sheh orën e tij të dorës)
Tashmë jam vonuar për ligjërata.
(Shkrimtari nxjerr pistoletën nga xhepi dhe vritet. Hyn Fatimja)
FANITJE
Fatimja e shtyn karrocën ku ka fotografi të mëdha të Babait dhe Djalit.
Merr fotografitë, e rrotullon karrocën dhe ulet.
FATIMJA: Ty, plak, ta gjetën vëllain. E njohu gruaja falë xhupit. E varrosi, i mori fëmijët dhe iku te të afërmit në Amerikë. Kur u nis më thirri edhe mua. Më tha Fatime do të të ruaj si motrën. Tha: Nëse ka ndonjë lajm për djalin dhe burrin, atëherë kthehu. Si mund? Mendoj në vete: juve t’u braktis? Nuk jam e çmendur. (Pauzë) Përherë mendoj për këtë nëse i vogli do ta mbajë premtimin që ma dha atë mbrëmje? Çka mendon, plako? Po, kuptohet, i mirë është ai. Më vjen keq për bukën. Se si mu dogj atëherë… Derisa u ktheva…(Pauzë) Nuk e kemi keq në këtë kamp ne srebrenikaset… Nuk është larg Tuzlës. Mund të shkoj te doktori dhe t’u kërkoj… Rezultatet nga analizat i kam të këqija… Sheqeri.
Pse t’u gënjej? Mbase ju tani këtë edhe e dini… Krejt njësoj. Për mua është me rëndësi t’u gjej.
Ky është i vetmi rezultat që më intereson. (Pauzë) Osmani nga Bratunca, ai që ishte me ju kur u tërhoqët nga Srebrenica, shpëtoi. Thotë se herën e fundit jeni parë kur çetnikët hodhën helm. (Pauzë)
O Zot, sikur njeriu është krijuar për t’u kalbur kështu… (Pauzë) Mbase, që atë ditë, për herë të parë, mu shfaqën do fanitje… Menjëherë e kam ditur se më nuk do t’u shoh…Vazhdimisht më shfaqen…
Edhe në ëndërr, edhe kështu… Dhe ndodhin gjëra të çuditshme… Për shembull, gjendem në një vend dhe as vetë nuk e di se si jam aty… Sikur diçka më dërgon aty… Nuk ndjej… Me siguri mendoj për ju… Çudi… Ç’të bëj… Doemos duhet të tentoj… Shpresa është si kuçkë katundi… Zgjohet nga zhurma më e vogël… (Pauzë) E dini, unë nuk kam me kë të flas për ju. Kujt t’i them? Ne viktimat të gjithëve u krijojmë bezdi. Ata që do na kuptonin e kanë të njëjtën dhembje. Të tjerët as nuk duan të na dëgjojnë.
E ndjej se bëhen nervozë.
(E vendos fotografitë në karrocë dhe del. Shkrimtari ngritët. Vërtetohet nëse vërtet është gjallë)
SHKRIMTARI: Teta Fatime! Teta Fatime!
(Del me Fatimenë)
Përktheu: Salajdin Salihu
Preveli na češki:
Hasan Zahirović i Jana Alfabeta Cindlerová
OBRAZY ZE STŘÍBRNÉHO STOLETI
Duchové
Z koše na odpadky vylézá Spisovatel. Z hlavy si sundává plynovou masku.
Spisovatel: Poslední dobou špatně spím… Jako každý spisovatel, který nemůže psát. Po nocích mě pronásledují duchové a chtějí po mně pomstu. Je jich snad deset tisíc… Teď jsem sám. Konečně. Nedokážu jim vysvětlit, že mě představa vlastních rukou od krve prostě vůbec nevzrušuje… Ačkoli vím, že je ta krev cizí a ne moje. To už si spíše dokážu představit, že bych pomstil něco úplně jiného, ovšem ničím jiným než psaním. Proč nedokážu zařídit, aby mě milovala tak, jak bych si přál. Nevím, proč poslední dobou špatně spím… Je to záhada… Čím byli oni, tím jsem já teď a stanu se tím, čím jsou teď oni… Kde začíná život a končí zodpovědnost? Kde přestává život a začíná zodpovědnost? Ať mi laskavě vysvětlí, jak to zařídit, aby vražda byla odůvodněná. Beztak nemůžu ani žít, natož zabíjet. Člověk… Co je pro mě člověk? A co je duch? Nevím… Možná… Možná nemůžu? Možná se prostě nedokážu modlit k Bohu, aby mi pomohl a naučil mě tu nejjednodušší věc na světě… zabíjet… Možná mi během téhle řeči podávají pohár? Otče, já si ten pohár nechci vzít! (Otočí se na druhou stranu) Nebo: Otče, já si ten pohár vezmu? Tak strašně moc toužím po odpovědi… Protože nevím… Protože si nejsem jistý… Kdybych tak dokázal napsat divadelní hru, která by všem ukázala vzor a směr! Možná by přece jen bylo lepší jít spát? A snít? Nebo raději být sněn?
(Bijí hodiny. Spisovatel hledí na hodinky)
Už mám zpoždění na přednášku.
(Spisovatel vytáhne z kapsy pistoli a zastřelí se. Vstoupí Fatima)
Přízraky
Fatima veze kolečko, na něm je velká fotografie Otce a Syna. Uchopí fotografii, překlopí kolečko a usedne na ně.
FATIMA: Tobě, starý, našli bratra. Poznala ho jeho žena podle kabátu. Pohřbila ho, pomodlila se, sebrala děti a odešla k příbuzným do Ameriky. Když odcházela, zvala i mně. Říká mi, Fatimo, budu se o tebe starat jako o sestru. Kdybys dostala zprávy o muži a synovi, povídá, vrátíš se. Jak bych mohla, říkám si. Jak bych vás mohla opustit? Copak jsem blázen? (Pauza) Pořád myslím na to, jestli by chlapec dodržel ten slib, co nám dal toho večera. Co myslíš ty, starý? Asi ano, samozřejmě že ano, je poslušný. Trápí mě ten chléb. Že se mi tenkrát spálil… Sotva jsem se otočila… (Pauza) Není nám špatně v tomhle táboře… nám Srebreničankám… Nemáme to daleko do Tuzly. Můžu jít k doktorovi. Můžu vás jít hledat… Mám špatné výsledky… Cukrovka. Proč bych vám lhala? Beztak už teď možná všecko víte… To je jedno. Jen abych vás našla. To je ten jediný výsledek, který mě zajímá. (Pauza) Osman z Bratunce, co byl s vámi, když jste utíkali ze Srebrenice, tak ten se zachránil. Prý vás viděl naposledy, když četníci shazovali jedy. (Pauza) Bože, člověk nebyl stvořen, aby takhle hnil. (Pauza) Možná zrovna tehdy se mi poprvé zjevily obrazy… Hned mi došlo, že už vás živé neuvidím. Pořád se mi zjevují… I ve snu, i když bdím… A dějí se divné věci… Tak třeba se najednou ocitnu na nějakém místě a sama vůbec nevím jak… Jako kdyby mě něco na rukou přeneslo… A já si toho ani nevšimnu… Možná to bude tím, že o vás přemýšlím… Je to tak zvláštní… No, co můžu… Musím to zkoušet… Naděje je jako vesnická fena… Co ji probudí i sebemenší šum… (Pauza) Víte, já o vás s nikým nemluvím. Komu bych co povídala? My oběti už všechny nudíme. Ti, co by nám mohli rozumět, mají svých starostí dost. A jiní nemají čas poslouchat. Cítím, jak jsou stále nervóznější…
(Postaví fotografii na kolečko a odejde. Spisovatel vstane. Kontroluje, zda je opravdu živý)
SPISOVATEL: Teto Fatimo! Teto Fatimo!
(Odejde za Fatimou)
Prřeklad: Hasan Zahirović i Jana Alfabeta Cindlerová
Prevela na engleski: Gorana Mlinarević
Redaktura prevoda: Aida Spahić i David Bausor
APPARITIONS FROM THE SILVER AGE
GHOSTS
Writer comes out from the rubbish bin. Takes off the gasmask.
WRITER: Lately, I have been sleeping badly… Like any writer who cannot write. The ghosts haunt my nights. They demand revenge. There are around ten thousand of them… Now I am alone. At last. How can I explain to them that the thought of hands soaked with blood does not excite me much… Even if I know the blood is someone else’s and not mine. I’m more excited by the thought that I can get revenge for any reason, but I can’t get revenge through writing. And I can’t make her love me the way I want… I don’t know why I haven’t been sleeping well recently… Unexplainable … They were what I am now, and I’ll become like them… Where does life begin and responsibility end? Where does life end and responsibility begin? I just want them to explain to me how one justifies killings. Without that explanation, I cannot live, let alone kill. Human… What is a human being to me? And what is a ghost? I don’t know… Perchance… Perchance I can’t? Perchance I’m not ready to pray to God to help me learn the simplest thing in the world… to kill… Perchance, while I am saying this, the cup is moving closer to me? Father, please let the cup pass me by! (He turns to the other side) Or: Father, please don’t let the cup pass me by? I’m so thirsty for answers… Because I don’t know… Because I’m not sure… If I could at least write a play to show to the world its form and impression! To sleep, perchance to dream? Or to be dreamt about?
(A full hour passes. Writer looks at his watch)
I’m already late for the lecture.
(Writer pulls the gun out of his pocket and kills himself. Enters Fatima)
APPARITIONS
Fatima pushes the wheelbarrow with a large photo of Father and Son inside. She takes the photo out, turns the wheelbarrow around and sits on it.
FATIMA: They found your brother, old man. His wife recognized him by his jacket. She buried him, said the prayers. Then she took the children and went to join her family in America. Before she left she asked me to go with her. She said she would take care of me as if I were her sister. She said, “If there is any news about your husband and son, then you can go back”. How could I? How could I leave you? I am not crazy. (Pause) I keep thinking, would the kid keep his word that he gave that night? What do you think, old man? Of course, he would. He is a good kid. I feel bad because of the bread. Because I burnt it… It only took a moment… (Pause) It is not too bad in this camp… for us women from Srebrenica… It’s not too far from Tuzla. I can go to the doctor’s and look for you… My blood test results aren’t good… Diabetes. I don’t want to lie to you. Maybe, you already know all of that… It doesn’t matter. I only want to find you. That is the only finding I am interested in. (Pause) Osman, from Bratunac, the one who was with you two when you were fleeing Srebrenica, survived. He says you were the last seen at the time when the Chetniks used the poison. (Pause) God, as if man were born to rot like that… (Pause) Maybe that was the day I saw the apparitions for the first time… Then I knew that I would never see you alive again… They keep appearing before me all the time… Both when I am asleep and when I am awake… And some strange things have happened… For example, I arrive at places and don’t know how I got there… Like I drifted away… I don’t feel it… Probably I’m thinking of you… Strange… What can I do… I have to keep trying… Hope is a village bitch… It wakes up at the slightest sound… (Pause) You know, I don’t have anyone who I can talk to about you. Who can I tell? Everyone is bored with us victims by now. Those who could understand, suffer themselves. And the others – they can’t bear to listen. I can feel how nervous they become…
(She puts the photo into the wheelbarrow and exits. Writer gets up. Checks if he is really alive)
WRITER: Aunt Fatima! Aunt Fatima!
(He exits after Fatima)
Translated by: Gorana Mlinarević
Proofread by: Aida Spahić and David Bausor
Prevela na francuski: Mireille Robin
VISIONS DE L’AGE D’ARGENT
LES ESPRITS
L’Auteur s’extirpe de la poubelle. Il se débarrasse du masque à gaz qui lui est tombé sur la tête.
L’AUTEUR: Ces derniers temps, je dors mal… A l’instar de tout écrivain qui ne peut plus écrire. A longueur de nuits, des esprits m’assaillent, réclamant vengeance. Ils sont dix mille…
Maintenant, je suis seul. Enfin. Comment leur expliquer que l’idée de maculer mes mains de sang ne m’enthousiasme guère, même si je sais que ce sang sera celui d’autrui, et non le mien.
Je préférerai réfléchir, me demander pourquoi il m’est loisible de me venger de diverses façons, mais pas par l’écriture. Et m’interroger sur les raisons pour lesquelles je ne peux obtenir qu’elle m’aime de la manière que je souhaiterais. J’ignore pourquoi je dors mal ces derniers temps… C’est inexplicable. Ils ont été ce que je suis, et je deviendrai comme eux…
Où commence la vie, où cesse la responsabilité? Où cesse la vie, où commence la responsabilité? Qu’on m’explique comment on peut justifier un meurtre. Sans cette explication, je ne saurais vivre, et encore moins tuer. L’être humain… Mais qu’est-ce qu’un être humain pour moi? Et qu’est-ce qu’un esprit? Je ne sais pas… Peut-être suis-je incapable de le comprendre? Serait-ce parce que je ne suis pas prêt à prier Dieu de m’aider à apprendre à faire la chose la plus simple au monde, à savoir tuer. Tandis que je prononce ces paroles, la coupe s’approcherait-elle de mes lèvres? Oh non, qu’on m’épargne d’y boire! (Il se tourne de l’autre côté) Ou, plutôt, non, qu’on ne m’épargne pas d’y boire! Je suis tellement assoiffé de réponses… Car je ne sais pas… Car je ne suis pas sûr… Oh, si je pouvais seulement écrire une pièce de théâtre pour dévoiler au monde entier sa forme et son image! Mais peut-être vaut-il quand même mieux dormir? Rêver? Etre rêvé?
(Une pendule sonne. L’auteur consulte sa montre)
Je suis déjà en retard à mon cours.
(L’Auteur sort un pistolet de sa poche et se suicide. Entre Fatima)
VISIONS
Fatima pousse sa brouette dans laquelle se trouve une grande photo du Père et du Fils. Elle prend la photo, retourne la brouette et s’assoit dessus.
FATIMA: Hé, le vieux, on a retrouvé ton frère. Sa femme l’a reconnu à sa veste. Elle l’a enterré, lui a récité la prière des défunts, puis elle a regroupé sa marmaille et elle est allée rejoindre les siens en Amérique. Au moment du départ, elle m’a invitée à partir avec elle. Je veillerai sur toi comme sur une sœur, Fatima, m’a-t-elle dit. Et tu pourras toujours rentrer si un jour on a des nouvelles de ton fils et de ton mari. Comment aurais-je pu.? J’ai pensé: non, je ne peux pas les laisser. Je ne suis pas folle pour faire un truc pareil. (Pause) Je me demande sans cesse si le petit aurait tenu la promesse qu’il nous avait faite ce soir-là? T’en penses quoi, le vieux? Sans doute, c’est un brave gamin. Je regrette souvent pour le pain. Comment ai-je pu le laisser brûler? Le temps de me retourner et… (Pause) Nous ne sommes pas trop mal dans ce camp, nous, les femmes de Srebrenica… Ce n’est pas loin de Tuzla. Je peux aller chez le docteur et continuer à vous rechercher. Les résultats de mes analyses sont mauvais. J’ai trop de sucre. Pourquoi vous mentirais-je? De toutes façons, vous savez peut-être tout maintenant… Peu importe. Si seulement je pouvais vous retrouver. C’est le seul résultat qui m’intéresse. (Pause) Osman de Bratunac, tu sais, celui qui était avec vous
quand vous avez fui Srebrenica, a réussi à sauver sa peau. Il dit qu’il vous a vus pour la dernière fois quand les tchetniks ont balancé des gaz. (Pause) Mon Dieu, comme si l’homme avait été créé pour pourrir ainsi… (Pause) C’est peut-être bien ce jour-là que j’ai pour la première fois eu des visions. J’ai aussitôt su que je ne vous reverrais pas vivants. Des visions, j’en ai sans cesse… En rêve ou autrement… Et il m’arrive des choses bizarres. Par exemple, je me retrouve quelque part sans savoir comment… Comme si une main m’avait transportée… Je ne sens rien… C’est sans doute quand je pense trop à vous… C’est étrange…
Qu’y puis-je? Il faut que j’essaie de vous retrouver… L’espoir est comme un chien de ferme… Il se réveille au moindre bruit. (Pause) Vous savez, je n’ai personne à qui parler de vous. A qui pourrais-je me confier? Tout le monde nous trouve ennuyeuses, nous, les victimes. Ceux qui sauraient nous comprendre ont leurs propres misères. Et les autres ne peuvent pas entendre ça. Je sens aussitôt qu’ils s’énervent…
(Elle replace la photo dans la brouette et sort. L’Auteur se relève. Il vérifie qu’il est toujours bien vivant)
L’AUTEUR: Tante Fatima! Tante Fatima!
(Il sort à sa suite)
Traduit du bosniaque par: Mireille Robin
Na holandski prevela: grupa studenata Slavistike sa Univerziteta u Amsterdamu pod supervizijom Nevene Bajalice
Redaktura prijevoda: Chris Keulemans
VERSCHIJNINGEN UIT HET ZILVEREN TIJDPERK
GEESTEN
(De schrijver klautert uit de vuilnisbak. Trekt een gasmasker van zijn hoofd)
SCHRIJVER: De laatste tijd slaap ik slecht… Zoals de elke schrijver die niet schrijven kan.
De geesten houden me wakker. Ze eisen wraak. Ze zijn met duizenden… Nu ben ik alleen. Eindelijk. Hoe moet ik hen uitleggen dat de gedachte aan bloedbesmeurde handen mij niet
echt bezighoudt. Zelfs als ik het weet dat het niet mijn bloed is. De gedachte aan wraak voor om het even wat windt me meer op. Maar met schrijven lukt dat niet. En ik weet niet hoe ik haar van mij moet laten houden zoals ik het wil. Ik weet niet waarom ik de laatste tijd zo slecht kan slapen… Verwarrend… Zij waren zoals ik en ik word zoals zij… Waar begint het leven en eindigt de verantwoordelijkheid? Waar eindigt het leven en begint de verantwoordelijkheid?
Ik wil alleen dat ze me uitleggen hoe ze de moord kunnen rechtvaardigen. Zonder die verklaring kan ik niet leven, laat staan doden. De mens, wat is de mens voor mij? A wat is een geest? Ik weet het niet. Misschien… Misschien kan ik het niet? Misschien ben ik niet bereid God te vragen om me te helpen dat ik de allereenvoudigsste zaak ter wereld leer? Te doden. Terwijl ik dit zeg verschijnt er misschien een beker. Waarom zie ik de geest als ik dit zeg? Vader, laat deze beker aan mij voorbijgaan! (Keert zich af) Of: Vader, laat die beker niet aan mij voorbijgaan? Ik dorst zo naar antwoord. Omdat ik het niet weet… Omdat ik er zeker van ben… Was ik maar in staat een toneelstuk te schrijven waarmee ik de wereld zelf zijn aard en gedaante kon laten zien! Misschien moet ik toch maar proberen te slapen. Te dromen. Of gedroomd te worden?
(De klok slaat. De schrijver kijkt op zijn horloge)
Ik ben te laat voor het college.
(De schrijver haalt een pistool uit zijn zak en schiet zichzelf dood. Fatima op)
VERSCHIJNINGEN
(Fatima duwt een kruiwagen met een foto van haar man en haar zoon voor zich uit. Ze pakt de foto, keert de kruiwagen om en gaat erop zitten)
FATIMA: Ze hebben je broer gevonden, oude. Zijn vrouw herkende hem aan zijn jas. Ze heeft hem begraven, de gebeden gezegd en de kinderen meegenomen naar haar familie in Amerika. Toen ze vertrok vroeg ze mij om mee te gaan. Ze zei: Fatima, ik zal voor je zorgen alsof je mijn eigen zus bent. En als er nieuws komt over je man en je zoon kan je altijd terug. Maar hoe kan ik weggaan? Ik denk bij mezelf: jullie achterlaten? Ik ben niet gek. (Pauze) Ik vraag me steeds maar of die jongen zijn belofte heeft gehouden van die avond. Wat denk je, oude? Vast wel. Het is een goede jongen. Het spijt me zo van het brood. Dat het aanbrandde… Het was zo gebeurd… (Pauze) Het kamp is niet zo slecht… voor ons uit Srebrenica. Vlakbij Tuzla. Ik kan zo naar de dokter, en ik kan jullie blijven zoeken. De bloedtest was niet goed… Suikerziekte… Ik wil jullie niet voorliegen. Jullie weten misschien toch alles al. Het geeft niet. Als ik jullie maar vind. Dat is het enige resultaat dat er toe doet. (Pauze) Osman uit Bratunac, die bij jullie was toen jullie uit Srebrenica weggingen. Die heeft het gered. Hij zegt dat jullie de laatste keer gezien zijn toen de chetniks gif gooiden. (Pauze) O God, alsof de mens gemaakt is om zo weg te rotten… (Pauze) Misschien zie ik sinds die dag de geesten… Ik wist meteen dat ik jullie nooit meer levend terug zou zien… Zij verschijnen voortdurend…in mijn droom en ook zo maar… Er gebeuren zulke vreemde dingen… Soms ben ik ergens, en ik heb geen idee hoe ik daar ben gekomen… Alsof iets mij ernaar toe brengt…Zonder dat ik het merk… Waarschijnlijk denk ik dan aan jullie…Vreemd… Wat kan ik doen…Ik moet blijven proberen… Hoop is een teef, die wakker schrikt van het geringste geluid… Weet je, ik kan met niemand over jullie spreken
Wie moet ik het vertellen? Iedereen heeft genoeg van de slachtoffers. De mensen die het zouden kunnen begrijpen hebben genoeg aan hun eigen lijden. En de anderen – ze verdragen het niet meer. Ik merk hoe zenuwachtig ze worden…
(Zet de foto weer in de kruiwagen en gaat af. De schrijver krabbelt op, controleert of hij nog leeft)
SCHRIJVER: Tante Fatima! Tante Fatima!
(Achter Fatima aan af)
De Nederlandse vertaling is verzorgd door studenten Slavistiek van de Universiteit van Amsterdam onder de begeleiding en supervisie van Nevena Bajalica.
De laatste redactie van de Nederlandse editie door Chris Keulemans.
Na italijaski preveli: Neval Berber i Stefano Petrungaro
APPARIZIONI DALL’ETÀ DELL’ARGENTO
FANTASMI
Lo Scrittore esce dal bidone delle immondizie. Si leva dalla testa la maschera anti-gas.
SCRITTORE: Ultimamente dormo male… Come ogni scrittore che non riesce a scrivere. Di notte mi perseguitano i fantasmi chiedendomi vendetta. Sono una decina di migliaia… Ora sono da solo. Finalmente. Come posso spiegar loro che il pensiero di mani sporche di sangue non mi stimola granché… Anche quando so che quel sangue è di qualcun altro e non mio. Mi stimola di più l’idea che posso vendicarmi di qualunque cosa, ma che non posso vendicarmi scrivendo. E pure che non riesco a fare in modo che lei mi ami come piacerebbe a me… Non so perché ultimamente dormo male… Inspiegabile… Loro erano quello che io sono adesso, e io diventerò come loro… Dove comincia la vita e finisce la responsabilità? E dove finisce la vita e comincia la responsabilità? Che mi spieghino, come un omicidio diventa giustificabile. Senza quella spiegazione non riesco nemmeno a vivere, figuriamoci uccidere. L’uomo… Che cos’è per me un uomo? E cos’è un fantasma? Non so… Forse… Forse non posso? Forse non sono pronto a pregare Dio che mi aiuti a imparare la cosa più semplice del mondo… uccidere… Forse, mentre sto dicendo questo, un calice mi si avvicina? Padre, allontana da me quel calice! (si volta dall’altra parte) Oppure: Padre, fa’ che il calice non si allontani? Sono assetato di risposte… Perché, non so… Perché, non sono sicuro… Se almeno potessi scrivere un pezzo teatrale per mostrare all’essenza del mondo la sua forma e la sua impronta! O forse è meglio dormire? Sognare? O essere sognato?
(L’orologio batte l’ora. Lo scrittore guarda il suo orologio)
Sono già in ritardo per la lezione.
(Lo scrittore tira fuori la pistola dalla tasca e si uccide. Fatima entra)
APPARIZIONI
(Fatima spinge la carriola nella quale c’è una grande fotografia del Padre e del Figlio. Prende la fotografia, gira la carriola e si siede)
FATIMA: A te, vecchio, hanno trovato il fratello. Sua moglie lo ha riconosciuto dalla giacca. Lo ha sepolto, ha detto le preghiere, ha preso i bambini ed è andata dalla sua famiglia in America. Quando è partita, ha invitato anche me. Diceva, Fatima, mi prenderò cura di te come se fossi mia sorella. Se ci dovessero essere delle novità su tuo marito e tuo figlio, diceva, puoi sempre tornare. Come potrei? Dico io: abbandonarvi? Mica sono impazzita. (Pausa) Mi chiedo sempre se il piccolo avrebbe mantenuto la parola che ci aveva dato quella sera. E tu vecchio, cosa ne dici? Certo che l’avrebbe mantenuta, lui è un bravo ragazzo. Mi dispiace per quel pane. Come l’ho bruciato quella volta… Mi ero girata per un attimo… (Pausa) Non stiamo così male in questo campo… noi donne di Srebrenica… Non è molto lontano da Tuzla. Posso andare dal medico e cercarvi… I risultati delle analisi non sono buoni… Diabete. Perché mentirvi? Forse voi ora sapete comunque tutto… Fa lo stesso. Se vi potessi ritrovare. Quello è l’unico risultato d’analisi che mi interessa. (Pausa) Osman da Bratunac, quello che era con voi mentre fuggivate da Srebrenica, si è salvato. Dice che l’ultima volta che vi hanno visto è stato quando i cetnik gettavano i gas tossici. (Pausa) Dio, come se l’uomo fosse creato per imputridire in quella maniera… (Pausa) Forse proprio quel giorno, mi sono capitate per la prima volta certe apparizioni… Da subito avevo capito che non vi avrei più rivisti vivi… Mi appaiono in continuazione… Sia nel sonno che così… Succedono anche alcune cose strane… Per esempio, mi ritrovo in certi posti, e non so dire come… Come se qualcosa mi trasportasse con una mano… Non mi accorgo nemmeno… Forse penso a voi… Strano… Cosa posso fare… Devo riprovare… La speranza è come una cagna di campagna… Si risveglia al suono più esile… (Pausa) Sapete, io non ho nessuno con cui parlare di voi. A chi dire? Noi vittime siamo diventate noiose a tutti. Quelli che capirebbero, sono quelli che vivono nel proprio dolore. Quegli altri – loro non riescono ad ascoltare. Lo sento come diventano nervosi…
(Mette la fotografia nella carriola ed esce. Lo scrittore si alza. Controlla se è vivo davvero)
SCRITTORE: Signora Fatima! Signora Fatima!
(Esce seguendo Fatima)
Tradotto da: Neval Berber e Stefano Petrungaro
Na makedonski prevela: Liljana Mazova
Redaktura prevoda: Ana Stojanoska
ПРИВИДЕНИЈА ОД СРЕБРЕНИОТ ВЕК
ДУХОВИ
(Од кантата за ѓубре излегува Писателот. Од главата ја вади гас-маската)
ПИСАТЕЛОТ: Во последно време лошо спијам… Како и секој писател што не може да пишува. По цели ноќи ме прогонуваат духови, барајќи одмазда од мене. Ги има десетина илјади…Сега сум сам. Конечно. Како да им објаснам дека
помислата на раце натопени со крв не ме возбудува премногу. Дури и ако знам дека таа крв е туѓа, а не моја. Повеќе ме возбудува помислата на тоа дека можам да се одмаздам за што и да е, а не можам да се одмаздам со пишувањето. И што не можам да постигнам таа да ме сака онака како што јас би сакал… Не знам зошто во последно време лошо спијам… Необјасниво. Тие беа она што сега сум јас, а јас ќе станам како нив… Каде започнува животот, а каде престанува одговорноста? Каде започнува животот, а каде престанува одговорноста? Нека ми објаснат, како убиството станува оправдано. Без тоа објаснување не можам ни да живеам, а не да убивам. Човек… Што ми е мене човекот? А што духот?
Не знам… Можеби… Можеби не можам? Можеби не сум подготвен да го молам Господ да ми помогне да ја научам таа наједноставна работа на светот… да убивам… Можеби, додека ова го говорам, ми се приближува некаков пехар.
Оче, нека ме одмине тој пехар! (Се врти на другата страна) Или: Оче, тој пехар нека не ме одмине? Толку сум желен за одговор… Бидејќи, не знам…Бидејќи, не сум сигурен…Кога само би можел да напишам театарска пиеса со која на битието на светот ќе му ги покажам неговата форма и отпечаток! Можеби, сепак, е подобро да се спие? Да се сонува? Или да се биде сонуван?
(Отчукува часовникот. Писателот гледа на својот часовник)
Веќе доцнам на предавање.
(Писателот вади пиштол од џебот и се убива. Влегува Фатима)
ПРИЗРАЦИ
Фатима ја турка количката на која има голема фотографија на Таткото и Синот. Ја зема фотографија, ја превртува количката и седнува на неа.
ФАТИМА: Тебе, стари, ти го најдоа братот. Го препознала жена му по јакната. Го погреба како што е редот, си ги собра децата и отиде кај своите во Америка. На тргнување, ме викаше и мене. Ми рече, Фатима, ќе те чувам како сестра. Ако има какви и да е вести за синот или мажот, рече, ти врати се. Како? Си мислам во себе: да ве оставам? Па не сум побудалела. (Пауза) Постојано мислам на тоа дали овој малиов ќе го одржи ветувањето што ни го даде онаа вечер? Што мислиш ти, стари? Да, се разбира, добар е тој. Жал ми е поради лебот. Како тогаш ми изгоре… Додека се свртев… (Пауза) Не ни е лошо во кампов… нам сребреничанките… Не е далеку од Тузла. Можам да отидам на доктор и вас да ве барам… Наодите ми се лоши… Шеќер. Зошто вас да ве лажам? Можеби вие сега и онака сè знаете… Сеедно. Само да ве најдам. Тоа е единствениот наод што ме интересира. (Пауза) Осман од Братунац, оној што беше со вас двајцата кога се извлекувавте од Сребреница, се спаси. Вели дека последен пат сте видени кога четниците фрлаа отрови. (Пауза) Боже, ко да е човек создаден така да гние… (Пауза) Можеби токму тој ден, првпат ми се појавија некои призраци… Веднаш знаев дека повеќе нема да ве видам живи… Постојано ми се појавуваат… И во сон и вака… И се случуваат некои чудни работи… На пример, ќе се најдам на некое место, а не знам ни сама како… Ко нешто со рака да ме пренесува… Нема да сетам… Веројатно само на вас си мислам… Чудно… Што можам… Морам да се обидувам… Надежта е ко селска кучка… Се буди на најмал шум… (Пауза) Знаете, јас за вас немам со кого да разговарам. Кому да му кажам? Ние жртвите на сите им здодеавме. Оние кои би разбрале, и самите се во истата болка. Оние другите, тие не можат да слушаат. Чувствувам како стануваат нервозни…
(Ја става сликата на количката и излегува. Писателот станува. Проверува дали е навистина жив)
ПИСАТЕЛОТ: Тетка Фатима! Тетка Фатима!
(Излегува по Фатима)
Превод на македонски јазик: Лилјана Мазова
Редактура на преводот: Ана Стојаноска
Na njemački preveo: Naser Šečerović
ERCHEINUNGEN AUS DEM SILBERNEN ZEITALTER
GEISTER
Aus dem Mülleimer steigt der Schriftsteller. Er nimmt eine Gasmaske vom Kopf ab.
SCHRIFTSTELLER. In letzter Zeit schlafe ich schlecht… Wie jeder Schriftsteller, der nicht schreiben kann. Nächtelang werde ich von Geistern verfolgt, die Rache von mir fordern. Sie sind an die zehn Tausend… Nun bin ich allein. Endlich. Wie soll ich ihnen erklären, dass mich der Gedanke an blutbefleckte Hände nicht allzusehr aufregt… Sogar wenn ich weiß, dass es fremdes Blut ist, und nicht meines. Mehr regt mich der Gedanke auf, dass ich mich für alles Mögliche rächen kann, aber ich kann mich nicht durch das Schreiben rächen. Und auch, dass ich es nicht bewirken kann, dass sie mich liebt, wie ich das möchte… Ich weiß nicht, warum ich in letzter Zeit schlecht schlafe… Unerklärlich… Sie waren das, was ich jetzt bin, und ich werde werden wie sie… Wo fängt Leben an und hört Verantwortung auf? Wo hört Leben auf und fängt Verantwortung an? Sie sollen mir erklären, wie ein Mord eine Rechtfertigung erhält? Ohne diese Erklärung kann ich nicht leben, geschweige denn töten. Der Mensch… Was ist mir der Mensch? Und was der Geist? Ich weiß nicht… Vielleicht… Vielleicht kann ich es nicht? Vielleicht bin ich nicht dazu bereit, Gott um Hilfe dabei anzuflehen, diese einfachste Sache der Welt zu erlernen… zu töten… Vielleicht nähert sich mir, während ich das ausspreche, irgendein Kelch? Vater, lass diesen Kelch mich umgehen! (Er dreht sich auf die andere Seite) Oder: Vater, lass diesen Kelch mich nicht umgehen? Ich dürste so sehr nach einer Antwort… Weil, ich weiß nicht… Weil, ich bin mir nicht sicher… Wenn ich nur ein Theaterstück schreiben könnte, mit dem ich dem Wesen der Welt seine Gestalt und seinen Abdruck zeigen könnte! Vielleicht ist es doch besser zu schlafen? Zu träumen? Oder geträumt zu werden?
(Eine Uhr schlägt. Der Schriftsteller schaut auf seine Armbanduhr)
Ich komme bereits zu spät zum Vortrag.
(Der Schriftsteller nimmt eine Pistole aus der Tasche und bringt sich um. Fatima tritt auf)
ERSCHEINUNGEN
(Fatima schiebt ihren Karren, in dem sich eine große Fotografie des Vaters und des Sohnes befindet. Sie nimmt das Foto, dreht den Karren um und setzt sich)
FATIMA: Alter, sie haben deinen Bruder gefunden. Seine Frau erkannte ihn an der Jacke. Sie hat ihn begraben, ein Gebet gesprochen, ihre Kinder geholt und ist zu ihrer Familie nach Amerika gegangen. Als sie losfuhr, wollte sie auch mich mitnehmen. Sie sagte, Fatima, ich werde dich wie meine eigene Schwester behandeln. Sollte es irgendwelche Nachrichten von deinem Mann und Sohn geben, dann kehre, sagte sie, heim. Wie soll ich das? Ich denke mir: euch soll ich verlassen? Ich bin doch nicht verrückt. (Pause) Ich denke ständig daran, ob dieser Kleine sein Versprechen gehalten hätte, das er uns an jenem Abend gegeben hat? Was denkst du, Alter? Natürlich hätte er, er ist ein guter Junge. Manchmal tut es mir Leid wegen dem Brot. Wie es mir damals anbrannte… Ich drehte mich bloß um und… (Pause) Es geht uns nicht schlecht in diesem Camp… aus Frauen aus Srebrenica… Es ist nicht weit weg von Tuzla. Ich kann zum Arzt gehen und euch suchen… Meine Befunde sind schlecht… Blutzucker. Warum sollte ich euch belügen? Vielleicht wisst ihr nun ohnehin schon alles… Egal. Nur dass ich euch finde. Das ist der einzige Befund, der mich interessiert. (Pause) Osman aus Bratunac, der, der mit euch beiden war, als ihr aus Srebrenica geflüchtet wart, er hat sich gerettet. Er sagt, dass man euch zum letzten Mal gesehen hat, als die Tschetniks damals die Gifte abwarfen. (Pause) Gott, als wäre der Mensch dazu geschaffen, so zu verrotten… (Pause) Vielleicht gerade an jenem Tag sind mir zum ersten Mal irgendwelche Erscheinungen gekommen… Sofort habe ich gewusst, dass ich euch nicht mehr lebend sehen werde… Sie erscheinen mir ständig… Sowohl im Traum als auch so… Und es passieren seltsame Sachen… Zum Beispiel, ich finde mich an irgendeinem Ort wieder, und ich weiß selber nicht wie… Als hätte mich etwas mit der Hand dorthin getragen… Ich spüre nichts… Vermutlich denke ich dabei an euch… Seltsam… Was soll’s… Ich muss es versuchen… Die Hoffnung ist wie eine Dorfhündin… Sie wacht auf beim leisesten Geräusch… (Pause) Wisst ihr, ich kann mit niemandem über euch sprechen. Wem soll ich es sagen? Wir Opfer sind allen langweilig geworden. Jene, die es verstehen würden, haben ihren eigenen Kummer. Die anderen, sie können nicht zuhören. Ich fühle, wie sie nervös werden…
(Sie stellt das Foto auf den Karren und geht ab. Der Schriftsteller steht auf. Er prüft, ob er tatsächlich am Leben ist)
SCHRIFTSTELLER: Tante Fatima! Tante Fatima!
(Er folgt Fatima)
Übersetzung: Naser Šečerović
Na slovenski preveo: Sašo Puljarević
PRIVIDI IZ SREBRNE DOBE
DUHOVI
Iz smetnjaka stopi Pisatelj. Z glave sname plinsko masko.
PISATELJ: Zadnje čase slabo spim … Tako kot vsak pisatelj, ki ne more pisati. Cele noči me preganjajo duhovi in od mene zahtevajo maščevanje. Kakšnih deset tisoč jih je … Zdaj sem sam. Končno. Kako naj jim razložim, da me misel na roke prepojene s krvjo ne vznemirja pretirano … Celo če vem, da je ta kri tuja in ne moja. Bolj me vznemirja misel na to, da se lahko maščujem zaradi česar koli, ne morem pa se maščevati s pisanjem. In to, da ne morem doseči, da bi me ona imela rada tako, kot bi si jaz želel … Ne vem, zakaj zadnje čase slabo spim … Nepojasnljivo … Oni so bili to, kar sem jaz sedaj, jaz pa bom postal kot oni … Kje se prične življenje in preneha odgovornost? Kje se preneha življenje in prične odgovornost? Naj mi pojasnijo, kako umor postane upravičen. Brez tega pojasnila še živeti ne morem, kaj šele ubijati. Človek … Kaj je zame človek? Kaj pa duh? Ne vem … Mogoče … Mogoče ne morem? Mogoče nisem pripravljen prositi Boga, naj mi pomaga naučiti se to najenostavnejšo stvar na svetu … ubijati … Mogoče se mi, medtem ko to izgovarjam, približuje nek kelih? Oče, naj gre ta kelih mimo mene! (Se obrne na drugo stran) Ali: Oče, naj ta kelih ne gre mimo mene? Tako sem žejen odgovora … Ker ne vem … Ker nisem prepričan … Ko bi le lahko napisal gledališko igro, s katero bi ljudem pokazal njihovo sliko in odsev! Nemara je vseeno bolje spati? Sanjati? Ali biti sanjan?
(Odbije ura. Pisatelj pogleda na svojo ročno uro)
Že zamujam na predavanje.
(Pisatelj iz žepa izvleče pištolo in se ubije. Vstopi Fatima)
PRIKAZNI
Fatima potiska samokolnico, v kateri je velika fotografija Očeta in Sina. Vzame fotografijo, prevrne samokolnico in se usede.
FATIMA: Tvojega brata so našli, ata. Žena ga je prepoznala po jakni. Pokopala ga je, zmolila, pobrala otroke in odšla k svojim v Ameriko. Ko se je odpravljala, je tudi mene vabila. Je rekla, Fatima, pazila bom nate kot na sestro. Če bodo o tvojem sinu in možu kakšne novice, se boš pa vrnila, je rekla. Kaj naj? Si mislim v sebi: naj vaju pustim? Saj nisem nora. (Premor) Neprestano razmišljam o tem, ali bi najin fant držal obljubo, ki nama jo je dal tisti večer? Kaj ti misliš, ata? Bi, seveda bi jo, v redu fant je. Žal mi je zaradi kruha. Kako se mi je takrat zažgal … Samo obrnila sem se … (Premor) Ni nam slabo v tem taborišču … nam Srebreničankam … Ni daleč od Tuzle. Lahko grem k zdravniku in vaju iskat … Izvide preiskav imam slabe … Sladkorna. Zakaj bi vama lagala? Mogoče vidva zdaj tako ali tako vse vesta … Vseeno. Ko bi vaju le našla. To so edine preiskave, ki me zanimajo. (Premor) Osman iz Bratunca, tisti, ki je bil z vama, ko ste se prebijali iz Srebrenice, se je rešil. Pravi, da so vaju nazadnje videli takrat, ko so četniki metali strupe. (Premor) O, Bog, kot da je človek ustvarjen, da tako gnije … (Premor) Mogoče sem ravno tistega dne prvič ugledala nekakšne prikazni … Takoj sem vedela, da vaju ne bom več videla živih … Neprestano se mi prikazujejo … In v sanjah in tako … In dogajajo se neke čudne stvari … Na primer, znajdem se na nekem kraju, pa še sama ne vem, kako … Kot da bi me nekaj z roko prestavilo … Ne občutim … Menda se zamislim o vaju … Čudno … Kaj naj … Moram poskušati … Upanje je kot vaška psica … Prebudi se ob najmanjšem šumu … (Premor) Vesta, nimam s kom govoriti o vaju. Komu naj povem? Nas žrtev so se vsi naveličali. Tisti, ki bi razumeli, imajo tudi sami svoje muke. Ti drugi, ti ne morejo poslušati. Začutim, kako postanejo živčni …
(Postavi sliko na samokolnico in odide. Pisatelj vstane. Preverja, ali je zares živ)
PISATELJ: Teta Fatima! Teta Fatima!
(Odide za Fatimo)
Prevedel: Sašo Puljarević
آلمیر باشوویچ
اشباحی از عصر نقره ای
(قسمتی از نمایشنامه)
ارواح
از سطل آشغال نویسنده بیرون می آید. ماسک گاز را از سرش برمی دارد.
نویسنده : این اواخر بد می خوابم..مانند هر نویسنده دیگری که نمی تواند چیزی بنویسد.شبها ارواح تعقیبم می کنند ، به دنبال انتقام از من هستند. ده هزار تن هستند…اکنون بالاخره تنها هستم. چگونه به آنها توضیح بدهم که فکر کردن به دست خونین خیلی موجب تحریک من نمی شه…حتی اگر بدانم این خون دیگری است و مال من نیست. بیشتر این فکر احاطه ام کرده که می تونم به هر چیز دیگری بپردازم ولی نمی توانم به نوشتن توجه کنم. و این که نمی تونم به جایی برسم که او من را آنگونه که می خواهم دوست داشته باشد. ..نمی دانم چرا این اواخر بد می خوابم…توضیحی ندارم …آنها آن چیزی بودند که من اکنون هستم و من مانند آنها خواهم بود…. جایی که زندگی آغاز می شود و مسوولیت پذیری تمام می شود؟ کجا زندگی تمام می شود و کی مسوولیت پذیری آغاز می شود؟ کسی به من توضیح بدهد ، چگونه قتل ، توجیه می شود. بدون این توضیح نمی توانم زندگی کنم چه رسد به این که کسی را بکشم. انسان …چه چیزی در من انسان است؟ و روح چیه ؟ نمی دانم…شاید … شاید نمی توانم؟ شاید آماده دعا به درگاه خددا نیستم تا به من ساده ترین مساله دنیا را توضیح بدهد.. تا بکشم .. شاید ، در حالی که این کلمه را بیان کنم. شاید جام این را دریابد؟ پدر ، اجازه بده تا آن جام من را دور بزند!( به سمت دیگری می چرخد ) یا پدر ، آن جام من را دریابد؟ اینقدر تشنه پاسخ هستم …چرا که نمی دانم… چرا که مطمئن نیستم … کی خواهم توانست نمایشی بنویسم که جمعیت بزرگی به تماشای آن بیاید. ابعاد و تاثیر آن درام را نشان خواهم داد! شاید بهتره بخوابم؟ رویاپردازی کنم ؟ یا رویای کسی باشم؟
( ساعت نواخته می شود. نویسنده به ساعت مچی خود نگاه می کند)
برای تدریس دیرم شده.
( نویسنده تپانچه ای از جیبش بیرون می آورد و خودکشی می کند. فاطیما وارد می شود)
